Konjeniški klub je takoj za Veliko planino in živalskim vrtom najbolj priljubljena možnost za spoznavanje konj.

Včasih je veljalo, da v konjeniških klubih delajo ljudje, ki konje in delo z njimi obožujejo do te mere, da je vse prostovoljno in brezplačno. Danes že zdavnaj ni več tako. Časi so se spremenili in veliko konjeniških klubov je pač posel. Prava firma v malem, kjer imajo prihodke in (velike) odhodke. Ponavadi je prihodkov premalo, odhodkov pa preveč.

Zaradi preteklih časov, predvsem pa zaradi nepoznavanja konj in jahanja, je še ogromno zmot o jahanju in delu s konji. Zbrala sem nekaj najbolj pogostih.

 #1 Konjeniški klub je vedno odprt, tako da se lahko oglasimo kadarkoli, pogledamo in pobožamo konje, potem pa še malo jahamo 

Morda je kje še tako, v večini klubov pa ne. Kadar v konjeniških klubih ni napovedanih jahačev, se lahko zgodi, da tam ni nikogar, konji pa se pasejo na travniku.

Najbolj verjetno pa so ljudje v klubu izven delovnega časa zaposleni s kakšnim delom okoli konj, na primer s treningom, čiščenjem in pospravljanjem hleva, hranjenjem, popravili ter vzdrževanjem opreme in infrastrukture. Zaradi tega se zna zgoditi, da preprosto ne bodo imeli časa za obiske.

Ko so konji prosti, gredo ponavadi na pašo, kjer imajo »čas zase«. Takrat jedo, se sproščajo in družijo z drugimi konji, zato ne bodo prav zadovoljni, če jih bomo zvlekli s travnika zato, da jih bo lahko naključni obiskovalec »malo pobožal«.

Vsekakor pa, vsaj v večini klubov, zagotovo ne boste mogli nenapovedano jahati.  Konji imajo namreč omejen obseg dela, ki ga lahko opravijo v enem dnevu. Ko je torej njihov »urnik« zapolnjen, ne smejo več delati, če jim hočemo dobro.

#2 Tisti beli konj mi je všeč, tega bom jahal/a

Ko prideš v konjeniški klub, si ne boš sam izbral konja, ki ga boš jahal. Predvsem zato, ker jih ne poznaš in ne moreš vedeti, kateri je primeren zate. Ljudje, ki delajo v posameznem klubu, pa svoje konje dobro poznajo in znajo presoditi, kateri konj je primeren zate ali za tvojega otroka.

Barva in izgled konja nista nikoli merilo. Merilo so vedno karakter in značilnosti posameznega konja ter njegova velikost, na drugi strani pa teža in nivo znanja jahača. Izbira konja zato nikjer ni prepuščena obiskovalcu, ampak vedno osebju kluba.

#3 Mi bi šli pa na teren…

Mnogo ljudi ima napačno predstavo o terenskem jahanju in večinoma bi šli radi jahat ven, na teren. Žal je terensko jahanje za večino otrok in začetnikov veliko preveč zahtevno, da bi šli lahko kar ob prvem obisku s konjem v gozd ali galopirat čez travnike.

V marsikaterem konjeniškem klubu jahačev ne spustijo na teren, dokler jih ne spoznajo in ocenijo njihovega znanja. Obstajajo izjeme, na primer Ranč Mrcina v Bohinju, ampak večina klubov pa terenskega jahanja ne dovoli kar tako.

Zakaj? Terensko jahanje je vse kaj drugega kot vodeno jahanje v maneži, kjer je okolje veliko bolj kontrolirano. V gozdu, na travniku ali na poljskih poteh se lahko zgodi marsikaj. Od motorista, ki prileti izza ovinka, do ptice v grmovju in drugih nepričakovanih dogodkov.

Vodnik, ki jahača pelje na teren, ima ogromno odgovornost tako do jahača kot tudi do konja. Kaj, če jahač sredi terena pade in se poškoduje, konj pa zbezlja, ponesreči podre mimoidočega sprehajalca ali povzroči prometno nesrečo?

#4 Pri jahanju ne more biti nič narobe, saj so konji res pridni

Res je, veliko je konj, ki so dobro vzgojeni, dobro trenirani, primerno socializirani in tudi večinoma zanesljivi. Ne glede na to, pa so še vedno 400-600 kilogramske živali, ki imajo v genih zapisan beg kot prvo reakcijo na karkoli neznanega. To pomeni, da se lahko še tako zanesljiv konj kdaj pa kdaj splaši, da ga kdo preseneti ali pa ima čisto preprosto slab dan.

Takrat gre lahko marsikaj narobe. Od tega, da ti stopi na nogo, da utrga povodec, se splaši zaradi ptice in jahač pade …. Do takih dogodkov lahko pride hitro in čisto nepričakovano. Zato pri konjih nikoli ni zagotovil, da se ne bo nič zgodilo. Pravzaprav je ravno obratno. Pri konjih je vedno treba pričakovati nepričakovano in biti pripravljen na celo vrsto možnih dogodkov in zapletov.

#5 Kako je lahko konj utrujen, če samo hodi?

Mogoče se komu zdi, da se konji nikoli ne utrudijo, da lahko hodijo in galopirajo praktično ves dan. Četudi poteka jahanje samo v koraku ali počasnem teku, na primer na praznovanju rojstnega dne, je to za konje delo. Fizično in tudi psihično.

Tudi konj, ki samo hodi ob vodniku ali pod jahačem, krepko dela, saj je to zanj psihičen trud. Nenehno mora biti pozoren na ukaze in namige vodnika ali jahača, velikokrat mora svoj korak uskladiti z našim, čeprav bi šel sam raje hitreje, zato je to za vsakega konja napor.

Tovrstnega napora pa konji ne zdržijo po 5 ur skupaj, ampak precej manj. In ko konj za tisti dan »oddela« svoje, mora zaključiti, drugače bo siten, utrujen in jahanje niti približno ne bo varno. V vsakem klubu se je zato potrebno naročiti na termin jahanja.

 #6 Psa seveda lahko pripeljem, saj se konji dobro razumejo s psi

Idilične slike na internetu in drugje večkrat prikazujejo konje, ki se skupaj s psi podijo po travnikih ali se igrajo v hlevu. V konjeniških klubih pa je med jahanjem ponavadi precej drugače.

Čeprav so marsikje konji vajeni psov, pa ne vidijo radi, da psi na vse pretege lajajo v njih, se v njih celo zaganjajo ali pa da se jim motajo pod nogami. V takih primerih se tudi konji, sicer vajeni psov, lahko prestrašijo, zbezljajo, brcnejo ali skočijo. Če so na konju otroci ali začetniki, ki ne jahanja ne konja ponavadi še ne obvladajo dovolj, lahko hitro padejo.

Pred obiskom vsakega konjeniškega kluba je zato potrebno vedno preveriti, ali so psi dobrodošli in pod kakšnimi pogoji. Ponekod morda ni nobene omejitve, ponekod zahtevajo, da so psi na vrvici, ponekod jih je treba pustiti v avtu, ponekod pa sploh ne vidijo radi, da svojega psa pripelješ s seboj.

 #7 V konjeniških klubih delajo zaljubljenci v konje in jim je že to, da so v družbi konj, največje plačilo

Res je, da imajo ljudje, ki delajo v konjeniških klubih, ponavadi zelo radi konje, saj drugače ne bi delali tam. Dela okoli konj in s konji je namreč ogromno. Delo s konji zajema veliko kidanja gnoja, razvažanja žaganja, prelaganja sena, pometanje, čiščenje, popravljanje ograj in druga precej manj »ugledna« opravila, kot pa je recimo jahanje. Ravno tako so stroški za vzdrževanje konja (več o tem, koliko stane konj, najdeš tukaj) in infrastrukture precej visoki.

Seno, žaganje, izpusti, maneža za jahanje, vse to ni poceni, sploh če je v klubu veliko konj. In nenazadnje, kaj bi se slepili, konjeniški klubi so do neke mere posel. Vsak mesec morajo zaslužiti dovolj, da lahko kupijo hrano, obnavljajo ograje, jahalne dvorane ali manežo, dokupijo opremo za konje in tudi da so ljudje, ki tam delajo, primerno plačani. Na žalost klubi ne morejo živeti od same ljubezni do konj in navdušenja nad jahanjem.

Verjamem, da se marsikdo, ki pride v kakšen konjeniški klub »samo malo pobožat konje in en krog pojahat«, morda niti ne zaveda, koliko dela je vloženega v delovanje kluba, v konje in opremo, zato najbrž niti ne razume, zakaj to preprosto ne more biti zastonj.

Kdor pa spoštuje delo zaposlenih in konje v konjeniških klubih, hitro uvidi,  zakaj jahanje in vse, kar je povezano s konji, ne more biti plačano zgolj z ljubeznijo in navdušenjem.Ker preprosto stane veliko dela, truda in nenazadnje tudi denarja, da konji sploh so in da lahko z njimi preživljamo čas.

 

 V Konjeniškem klubu Grič imamo super praznovanja rojstnih dni s konji ?  Oglej si programe.