Konji so zakon

konjiRavno zadnjič sem naletela na super misel, po kateri so imeli 100 let nazaj vsi konje, le tisti najbogatejši so imeli lahko avto. Danes je obratno. Vsi imamo avto, konja pa si lahko privošči le rekdokdo.

Ampak vseeno, včasih bi bilo bolje, da bi nekaj konjev pod avtomobilskim pokrovom raje zamenjali z enim dobrim konjem, tistim pravim, na štirih nogah.

Ker konji so v resnici carji. So najboljša aplikacija za urnik, so zen, so zdravniki, in to veliko boljši kot gorski zdravnik dr. Martin Gruber, pri katerem bi se menda rade volje zdravila vsaka druga Slovenka.

Konji so za določanje urnika boljši kot Googlov koledar 

Ni aplikacije na svetu, ki bi ti lahko tako učinkovito uredila urnik za cel dan, kaj za cel dan, za celo leto, kot so konji. Ob sedmih konjski zajtrk, 7.30 čiščenje boksov, 9.00 še zadnji jutranji opravki.

14.00 – malica (za konje, afkors) – rezerviraj pol ure.

V vmesni čas si razporediš še telefonske klice, naročanje, razvijanje novih programov. Ups, mi že zvoni opomnik, čas je za opoldansko malico…

Popoldne jahanje in treningi. Opa, naslednji opomnik, na vrsti je večerno rihtanje… kidanje konjskih fig, »vožnja« v hlev, večerja.
Zaključek: 20.00.
Opomba: Označi čas kot zaseden 🙂

Nedelje: ne poznam

Prazniki: nisem videla nobenega že 6 let

Prosti čas: nekaj malega parkat na leto, če imam čas

Stvar rešena, urnik za celo leto narejen 🙂

Pomagajo mi šparati denar…

… zato, da ga lahko zapravim za njih. Nimam se kaj delati fine, imeti konja je hudičevo drago, davek je celo dvojen, v denarju in še v času zapovrh.

In hentana reč pri tem je, da se je treba vedno odločati med tem ali onim kosom opreme za velikega kosmatinca, kako eksotično zdravstveno storitvijo, kot je nakup parafinskega olja v Merkurju (za konja, kajpak), med novimi Skechersi, ki so znižani v Massu ali pa tisto res HUDO srajčko Naracamicie, ki sem jo zadnjič videla na Facebooku.

Zaradi konja si skoraj nikoli ali pa res redkokdaj kupim stvar, ki je najmanj krvavo ne potrebujem. Ker če bi si jo, bi mi morda en dan zmanjkalo za kilo jabolk ali pa nujen obisk veterinarja. Ja, šparam 🙂

Konji so »stres eliminator«

Norišnica na cesti, norišnica v službi, ampak najboljši kraj za pobeg temu kaosu je hlev. Tam je zen. Pa ne tak japonski z umetnimi rožami in bazenom, iz katerega zenovsko teče slap. Ne, tak resničen zen, ki ima včasih malo vonja po gnoju, prahu in po konjski toplini.

In ga ni boljšega, kot da se po kakšnem res norem dnevu preoblečem v konjske cunje, zgrabim karjolo, naložim grablje in se prav po turistično lotim pobiranja konjskih fig. Eno rundo fig vržem v karjolo, potem pa malo pockrljam Spirita. Vržem drugo rundo v karjolo in se pride Ananas pobožat. Taki izmenjavi pravim »turistično« pobiranje fig, ker pravi profiji, kot je na primer moj brat, to opravijo v trikrat manj časa kot jaz 🙂

Vmes se malo pockrljam še z Najo, če je slučajno pripravljena na nežnosti.

Santa ponavadi pride prevohat in preverit, kaj je »nadelal« čez dan. Montija najbolj zanima, kdaj gre lahko na pašo, Valero pa se ima menda za stražarja, ker dela redne obhode po svojem izpustu. Vsak od nas dela svoje, nikomur se ne mudi, nihče ne rine v nikogar in nihče ne pritiska na nikogar.

Sem vam rekla… zen.

Skrbijo za moj imunski sistem in nenormalno dobro odganjajo bacile

Posebej izrazito je to pozimi. Poleti je delo v hlevu simpl kot pasulj, pozimi je stvar precej bolj intenzivna.

Me mika stopit na ledeni mraz v soboto ob pol sedmih zjutraj? Niti pod razno.

A bi raje spala? Veš, da.

Ampak ni druge, že ko pijem kavo, zavita v bundo in deko, ponavadi iz svoje »hiše« pritaca Naja, najde luknjo v drevesih in me gleda. Naravnost v oči, prisežem. Sumim, da mi nalašč zbuja slabo vest. Kadar je res hudo lačna, zarezgeta. Takrat ni pardona. Na brzino moram vreči tisto kavo vase in leteti dol.

Jasno, najprej vsi dobijo seno, da se pomirijo in odidejo žvečit, potem pa se začnejo tiste prave radosti. Ne, to ni sankanje in delanje sneženega moža, ampak je razbijanje ledu na vodi, res sila zabavno, vam povem. Praskanje zamrznjenih konjskih fig s tal je svojevrstna veščina, ki terja veliko potrpljenja in natančnosti, včasih pa tudi brutalne sile.

In vam povem,da se človek pri vseh teh opravkih pošteno ugreje. Včasih sem si za zimska opravila pri konjih navlekla toliko plasti, da sem bila podobna severnemu medvedu in sem se komaj premikala. No, kasneje sem seveda modro spoznala, da tako ne bo šlo, ker mi je v 20 minutah postalo noro vroče. Sem si pa kupila termoaktivno spodnje perilo, kar tisto za smučat.

Edino… če bi kje prodajali kake fine vodotesne rokavice, po možnosti z majhnimi radiatorčki v prstih… 🙂

Nudijo doživljenjsko rekreacijo

Tako kot če na Siolu naročiš trojčka, tudi pri konjih z osnovnim paketom dobiš vrsto dodatnih »programov in ugodnosti«. Edina razlika je v tem, da pri konjih te ugodnosti niso časovno omejene, ampak so kar lepo doživljenjske.

Eden izmed teh brezplačnih bonus programov je program »neomejena rekreacija«.

Recimo, prelaganje bal s kamiona na senik. Po urci in pol intezivnega prenašanja in metanja 20 kilskih bal ponavadi teče z mene, v obraz sem rdeča kot kuhan rak  in noge se mi tresejo od napora. Plus, musklfiber naslednji dan zagotovljen. Ob takih dneh si v Sports tracker pišem eno seanso fitnesa.

Super rekreacija je tudi pobiranje konjskih fig in prevažanje polne karjole do gnojišča. Ker se mi seveda ne da iti dvakrat, karjolo napolnim »s kupčkom«, zato me vožnja po klančku do gnojišča običajno spravi v napad hiperventilacije. Sama se tolažim, da je to preizkus vzdržljivosti. Saj je, ne?

Odlična stvar za razgibavanje je tudi »pobiranje« konj s pašnika nazaj domov.

Travnik ni majhen in Spirit se odpase v najbolj oddaljen kot ravno ob tistem času, ko je treba nazaj noter. Tako moram prehoditi nenormalno razdaljo, da sploh pridem do njega… ker seveda gospod vse moje klice, da bi prišel sam, začuda presliši 🙂 No, na dolgem pohodu nazaj se tolažim, da mi ne bo treba po Ananasa in Najo, ker bosta itak sama pritekla, ko bom odpeljala Spirita. Figo. Po nekem čudnem konjskem vzgibu se ravno takrat odločita, da se bosta pustila pripeljat. In tako moram na drug konec travnika in nazaj vsaj trikrat, da konjsko gospodo spravim nazaj v njihovo graščino. V Sports tracker si pišem najmanj Ljubljanski polmaraton.

In evo, rekreacija opravljena 🙂

Če vas kdo vpraša, zakaj je fino imeti konja, je najbolje, da mu pošljete link do tegale zapisa, ki je, kot ste do zdaj verjetno že ugotovili, povzet po čisto resničnih doživetjih in izkušnjah. Res.

Morda se ne bodo vsi z vsem strinjali, gotovo pa smo si enotni, da je danes imeti konja privilegij, ki ga nima vsak. In sama se štejem med srečneže, ker lahko vsak dan vsaj del dneva preživim s konji. Pa četudi se iz hleva vrnem utrujena, umazana, prašna in z velikim flekom Spiritove sline na rokavu 🙂

 

Zna se zgoditi, da boste na praznovanju rojstnega dne s konji na rokav dobili kakšno konjsko dlako 🙂 Poglejte programe.

 

Mojca Pušlar

Leave Comment