Pred približno 120 leti se je v Nemčiji rodil konj, ki so ga poimenovali Hans. Ko je bil še žrebiček, je tekal po travnikih, nagajal mami in gospodarju ter se učil vseh tistih stvari, ki jih morajo konji znati.

Čez nekaj let, ko je bil Hans že odrasel konj, ga je kupil učitelj matematike Wilhelm von Osten. Stric Wilhelm je bil prepričan, da so živali ravno tako pametne kot smo ljudje, zato je začel konja Hansa učiti matematike. Hans se je izkazal za odličnega učenca, saj je znal kmalu seštevati, deliti, odštevati in tudi množiti. Pravilen rezultat je Hans povedal tako, da je s kopitom tolikokrat udaril ob tla, kolikor je bil pravilen rezultat. Če ga je Wilhelm vprašal, koliko je 3 + 2, je Hans s kopitom udaril petkrat.
O ja, Hans je bil na moč pameten in učen.

S stricem Wilhelmom je začel pametni Hans kmalu potovati po Nemčiji in skupaj sta Hansovo neverjetno znanje matematike predstavljala ljudem po mestih in vaseh. Požela sta veliko začudenja. Konj, ki zna šteti? Česa takega pa še ne, so govorili ljudje.
Ko sta pametni Hans in Wilhelm prekrižarila že lep del Nemčije, so za konja, ki zna matematiko, slišali tudi znanstveniki. In ti so se na moč čudili. Gladili so se po bradah, majali z glavami in se spraševali, kako je to mogoče. Prerešetali so vse možnosti, vendar niso mogli na noben način dokazati, da Hans in Wilhelm goljufata. In tako sta pametni konj Hans, ki je znal matematiko in njegov lastnik Wilhelm, nadaljevala svoje obiske po nemških mestih in vaseh.

Čez nekaj let pa Hansa temeljito pregledal še en znanstvenik, Oskar Pfungst po imenu (od sile težko ime, kajne 🙂 ). Tudi ta je ugotovil, da pametni Hans in Wilhelm ne goljufata. Ampak, kako je to mogoče? Konji vendar ne znajo šteti, kajne?
Znanstvenik Oskar je na koncu vendarle odkril skrivnost pametnega konja Hansa. Hans v resnici ni znal šteti. Niti ni znal množiti ali deliti. Hans je bil le tako pameten, da je znal skozi telesno govorico svojega lastnika, strica Wilhelma »prebrati« pravilen odgovor. Pa mu stric Wilhelm ni nič prišepetaval. Ko se je Hans s svojim kopitljanjem bližal pravilnemu odgovoru, je začelo stricu Wilhelmu srce hitreje biti, mišice so se mu nekoliko napele in ni bil več sproščen. Ko pa je Hans s kopitom udaril petič (pravilen rezultat za 3 + 2), je srce strica Wilhelma spet začelo normalno biti, mišice so se mu sprostile in na sploh se je umiril. Pametni Hans to zaznal in vedel, da je ta odgovor pravilen, zato je nehal s kopitom udarjati po tleh. Če pa stric Wilhelm ni vedel rezultata, ga ni vedel tudi Hans. Pametni Hans je bil nazadnje le toliko pameten kot je bil pameten njegov lastnik.

Konji imajo izredno dobro razvita voh in sluh ter ostale čute, s katerimi zaznavajo nevarnost. Ob druženju z ljudmi pa konji te iste čute uporabljajo zato, da nas opazujejo in razberejo naše počutje. Pametni Hans je imel čute razvite še bolje kot drugi konji, zato je lahko zaznaval tudi najmanjše spremembe obnašanja in razpoloženja svojega lastnika, zato je lahko pravilno izračunal težke enačbe.

Pri nas konji sicer ne znajo seštevati, se pa lahko z njihovo pomočjo naučite jahati 🙂 Vse o šoli jahanja najdete tukaj.