Še 7 zmot o konjih in jahanju

Zaradi nepoznavanja konj, njihove narave in vsakdanjih navad, večkrat pride do napačnega razumevanja teh čudovitih živali in dela z njimi, seveda pa tudi jahanja.  Zbrali smo še 7 pogostih zmot, ki se pojavljajo v zvezi s konji in jahanjem. 

#1 Samo nekaj bi na brzino vprašali …

Maneza rszMarsikdo se pelje mimo konjeniškega kluba, vidi, da otroci jahajo in se spontano odloči, da bo vprašal nekaj stvari, ki ga v zvezi z jahanjem zanimajo. Morda ima njegov triletni sin ali petletna vnukinja grozno rada konje in bi si vse skupaj rad/a pobliže ogledal.

Ob maneži najprej malo počaka, da ga inštruktor pogleda, potem pa pozdravi in reče: »Samo na brzino bi nekaj vprašal«. Če naleti na medel odziv je, razumljivo, nekoliko slabe volje, saj dobi občutek, da se mu človek v maneži ni ravno posvetil toliko kot morebitni bodoči stranki pritiče.

Drži, na prvi pogled je videti, kot da inštruktorju ni ravno do tega, da bi se ukvarjal z morebitno stranko. Vendar pa je ozadje čisto drugačno. Naj razložim.

Inštruktor ima med delom oziroma učenjem jahanja ogromno dela in mora vso pozornosti posvečati konju in jahaču, ki je na konju. Spremljati mora jahača, ga učiti, opazovati konja, kako se počuti in kaj počne, z enim očesom pa hkrati še paziti na okolico, da ne bi slučajno od kod priletela zablodela žoga in prestrašila konja, s tem pa spravila jahača v nevarnost.  Skratka, ima polne roke, noge in oči dela, zato tudi ne more »na brzino nekaj odgovoriti«.

Zato predlagam, da v takem primeru počakaš na trenutek, ko je lekcije jahanja konec. Ko bo imel inštruktor proste roke, si bo z veseljem vzel čas in odgovoril na vsa vprašanja.

 #2 Našega Luko peljemo jahat. Njegova sestrica ne bo jahala, bomo pa zato vzeli poganjalčka za njo pa še kakšno igračo. Spotoma pa še našega kužka in ga spustimo… se bosta oba lahko naletala, tačas ko bo Luka jahal.

V konjeniških klubih so običajno večje odprte površine, večinoma so zagrajene in dokaj stran od prometnih cest, zato se zdi, da so neke vrste nadomestek otroškega igrišča. Travnik je, makadamska pot je, naj se otrok in pes naletata in naigrata.

IMG_0007_rsz

Vendar pa so v konjeniških klubih prostori in vsa pravila podrejeni konjem in jahačem ter predvsem varnosti obojih. Otroci, ki tik ob maneži tekajo sem in tja, po otroško kričijo in se igrajo, se skrivajo v seniku, psi, ki se motajo otrokom ali konjem pod nogami … vse to predstavlja v konjeniškem klubu nevarnost, ne pa nedolžne igre.

Na otroškem igrišču sta tekanje, kričanje in zamahovanje z rokami dobrodošla in koristna za otroke, v konjeniškem klubu pa se konji lahko vznemirijo in posledica tega je lahko padec.

Konji so bili vedno plen. To pomeni, da so niso spoprijeli z nevarnostjo, ampak so pred njo zbežali. In to imajo v genih zapisano še zdaj. Za konja je lahko otrok, ki ga ni vajen in teče proti njemu, znak za preplah. Prva misel, ki konju šine čez glavo je, kako pobegniti pred to »strašno nevarnostjo«. Ja, vem, nam, ljudem, se to zdi smešno, če ne že malo absurdno, ampak konji razmišljajo drugače kot mi.

Za konja je lahko »strašna nevarnost« že polivinilasta vrečka, ki jo veter kotali sem in tja. Ljudje jo bomo preprosto pobrali in vrgli v smeti, konji pa se bodo obrnili na zadnji nogi in panično stekli stran.

Zato je torej zelo pomembno, da imamo pred ali med obiskom v vsakem konjeniškem klubu vedno v mislih to, da so v bližini konji, ki razmišljajo drugače kot mi in se moramo mi prilagoditi njim, ne oni nam.

#3 Konjeniški klubi so itak javni prostori, se pravi lahko pridemo in vse pogledamo, četudi ni tam nikogar…

Tudi temu na žalost ni tako. Kadar v konjeniških klubih ni nikogar, imajo čez vrata hleva ponavadi potegnjene vrvice ali plastične verige, s čimer dajejo vedeti, da ne vstopaj brez povabila ali spremstva.

In če dobro pogledava, je to precej smiselno. Ne poznaš hleva in prostorov. Ne veš, če kje za vogalom ne sedi pes čuvaj. Ne poznaš konj in njihovih karakterjev. Nenazadnje ne veš niti, ali je v ograji elektrika, ki lahko hudo neprijetno zaboli. Če se ograje pod napetostjo dotakne otrok, je še toliko slabše.

Če grem malo v ekstrem… tisti rjavi konj, ki ga vidiš v izpustu, najbližjem tebi, je tako lep in zato ga hočeš pobožati. Ne veš pa, da je to žrebec, ki je prišel na prevzgojo, nima nobenih manir in je zato lahko zelo nevaren. Tako se lahko nedolžno božanje spremeni v neprijeten ugriz, brco ali še kaj hujšega.

Nenazadnje… tudi k prijatelju ne greš kar v stanovanju ali hišo, če ga ni doma (seveda, če se niste prej izrecno dogovorili), a ne? Gre čisto za osnovni bonton, predvsem pa, spet, varnost obiskovalcev.

 

#4 Korenčke smo prinesli. Saj jih lahko damu konjičku, a ne?

Splošno razširjeno in znano dejstvo je, da so korenčki za konje posladek. Manj znano dejstvo pa je, da se, tako kot na primer psi, hitro razvadijo glede priboljškov in znajo postati vsiljivi.

Konji sami po sebi nimajo prav dobrega občutka za lepo vedenje, vedejo se tako, kot jih naučimo. Če se konj nauči, da dobi priboljšek vsakič, ko v hlev vstopi otrok, se bo s svetlobno hitrostjo navadil na to in »težil« vsakič, ko bo samo slišal otroke. Naloga osebja kluba je, da konjem priboljške dajejo takrat, ko si jih zaslužijo. Običajno je to po jahanju.

Zato ni nič narobe, če prineseš korenčke, ampak za začetek jih pusti v avtu, se pogovori z inštruktorjem in preveri, kdaj lahko daš konju korenček.

Morda je konj kakšen dan dobil že preveč priboljškov in je bolje, če jih sploh ne dobi več.

Ursa in monti 1#5 Ure jahanja vedno potekajo enako

Ena ura jahanja nikoli ni enaka drugi, saj je vedno odvisna od dveh pomembnih dejavnikov: jahača in seveda konja. Nikoli ne smemo gledati le na jahača in nikoli le na konja.

V vsakem primeru pa je treba konja in jahača najprej ogreti na “delovno” temperaturo, šele potem lahko jahamo. Inštruktor pa lahko presodi, da konj en dan potrebuje več ogrevanja, včasih ga več potrebuje jahač, ker je tisti dan malo bolj raztresen.

Lahko se celo zgodi, da celotna ura poteka samo v koraku, s čimer sploh ni nič narobe.

Zaradi vseh teh faktorjev je vsaka ura jahanja drugačna. Včasih si na konju več, včasih pa manj časa. Sploh pa ne bo škodovalo, če kakšno uro z njim preživiš brez sedla in brez jahanja.

#6 Po 10 urah tečaja znam jahati

Jahanje je tako kompleksna dejavnost oziroma šport, da po 10 urah komaj dobro dobiš občutek, kako to pravzaprav poteka. Morda boš že po 7 urah celo ugotovil, da ti jahanje sploh ni pisano na kožo in boš odnehal.

Po pravici povedano, bi morali vsi začetniki prvih 5 ur tečaja preživeti na tleh in sedla niti od blizu pogledati. Delo s konjem na tleh je namreč enako pomembno kot jahanje samo, zato bi morale biti osnove dobro postavljene.

Ker pa v današnjem tempu življenja vsi samo hitimo po najkrajši poti do cilja, s(m)o se temu prilagodili tudi jahalni klubi. Ljudje smo namreč nestrpni in se takoj vidimo le v sedlu in kako galopiramo po travnikih.

Če bi bilo prvih 5 ali 6 ur pri tečaju jahanja zgolj teoretičnih in na tleh, bi večina ljudi hitro obupala. In to kljub temu, da je to edini način, s katerim bi se dodobra spoznali s konjem, jahanjem kot športom in se le na ta način kvalitetno uvedli v jahanje.

#7 Jahanje je drago …

Pa v resnici sploh ni. V resnici je jahanje precej ugodno, saj so stroški za vzdrževanje konja in ustrezne infrastrukture precej visoki. Če samo preletim tiste najpomembnejše in najvišje:

  • Nakup primernega konja: cca 2000 – 5000 EUR
  • Nakup srednje kvalitetne opreme za jahanje in konja (sedlo, uzda, ščitniki, ostala oprema za konja): cca 1700 EUR
  • Izdelava maneže: cca 15.000 EUR

K temu je potrebno prišteti še mesečno vzdrževanje konja (cca 300 EUR), treninge, vzdrževanje infrastrukture, izobraževanja in še kaj.

Če to razdeliva na 12 mesecev, prideva na cca 400 – 600 EUR stroška na mesec, za enega konja. Toliko torej stane, da je konj pripravljen za uro jahanja, da imaš na voljo infrastrukturo, kjer jahaš in da te jahanja uči oseba, ki je v svoje znanje vložila nekaj let izobraževanj.

Ko pomisliš na vse to in vidiš, koliko je v resnici dela in stroškov s konjem, ti verjetno postane jasno, da je v eni uri jahanja skritega ogromno dela in finančnih sredstev. In ko primerjaš ceno ure jahanja z vsemi temi stroški, je že na prvi pogled razumljivo, da jahanje ne more in tudi ne sme biti poceni.

Zakaj ne sme biti poceni? Med drugim tudi zato, ker je jahanje prav posebna dejavnost, za katero se moraš biti pripravljen odreči marsičemu in zanj (pa tudi za konja) žrtvovati ogromno časa in truda. Ljudje pač večinoma najbolj cenimo tisto, kar smo pridobili s trudom in trdim delom.

Praznovanje rojstnega dne s konji je nepozabno. Poglej programe.

 

Mojca Pušlar

Leave Comment