S klopce ob maneži je jahanje videti čudovit in tudi precej enostaven šport. Veliko si zunaj, na svežem zraku, veliko se družiš z živalmi, z njimi navežeš pristen odnos, poleg tega pa kot bi mignil osvojiš jahanje. In po nekaj urah treninga v maneži si nared za delo s konji, samostojno jahanje in seveda terene, prosto jahanje po travnikih in gozdu.

Na žalost temu ni tako in vsak, ki se loti učenja jahanja, kmalu ugotovi, da ne gre tako zlahka in da si je jahanje morda predstavljal malo preveč poenostavljeno.

Zato ti raje iz prve roke povem, kaj je jahanje in na kaj vse moraš biti pripravljen, še preden se vpišeš v šolo jahanja in se zares lotiš te aktivnosti.

 Konji niso to, kar verjetno misliš, da so

Konji so sicer krasna bitja in vsi jih potihem (ali pa malo manj potihem) občudujemo. In vendar se je treba zavedati, da so konji v povprečju težki okoli 400 do 600 kg, imajo velike zobe in in močno brco.

Konji niso hišne živali in niso domači ljubljenčki, ki jih le občasno malo pocrkljamo pa je. Ne smemo jih enačiti s psi in z njimi tudi ne smemo delati kot s psi.

Konji imajo čisto drugačne nagone, fizične in psihične potrebe. Če katerekoli od teh potreb ne izpolnimo, ne bodo zadovoljni, kar se bo pokazalo v slabi volji, svojeglavosti, ipd.

Če recimo prideš v katerokoli šolo jahanja, konjeniški klub, hlev ali kakšno drugo ustanovo, kjer imajo konje in se z njimi ukvarjajo, lahko opazuješ, kako se nekateri konji mirno pasejo v izpustu, drugi pridno tečejo v maneži (na jahališču) ali pa jih nekdo ravno čisti in neguje.

Vsakič, ko to vidiš, se moraš zavedati, da mirna paša, zbrano delo in stanje med krtačenjem ni nekaj, kar konji počnejo kar sami od sebe. Tako vedenje konjev je plod trdega in dolgotrajnega dela lastnikov in trenerjev oziroma skrbne vzgoje in treninga.

Mlad konj namreč ničesar od tega ne zna. Naučiti ga je treba mirne hoje na povodcu, mirnega stanja med krtačenjem in sedlanjem, dvigovanja nog za čiščenje kopit, jahanja, galopiranja na naš ukaz, ipd.  Dobro socializirani in vzgojeni konji to vse znajo in (običajno) to tudi počnejo. Konj, ki tega ne zna, ni dobro socializiran in vzgojen.

Konjem ni dovolj le nekaj nekaj minut crkljanja na dan. Potrebujejo tudi resno delo in disciplino. Brez dela in discipline bo vsak konj siten, muhast, svojeglav, neubogljiv in len, predvsem pa z njim ne bo mogoče normalno rokovati. Tak konj ne bo upošteval mej, ki mu jih postavi človek in nazadnje bomo dobili nekaj sto kilogramsko žival, ki dela vse po svoje. S takimi konji delo na tleh in jahanje nista mogoča, še manj pa sta varna.

Tudi jahanje ni to, kar verjetno misliš, da je

Ko opazuješ nekoga pri jahanju, je vse videti tako lahko. Še posebej je to izrazito, ko na konju sedi nekdo, ki jahanje res obvlada. Naj te to ne zavede. Lahkotnost je zgolj navidezna.

Jahanje je namreč kompleksna in zahtevna aktivnost. Jahanje ni to, da sedeš na konja, dvakrat zacikaš in že letita. Za pravilno in varno jahanje, pri katerem konju tudi ne povzročamo škode ali bolečin, niso dovolj le enotedenske poletne počitnice s konji ali pa praznovanje rojstnega dne s konji, ampak so potrebna leta vaje in učenja, gibanja okoli konj, spoznavanja teh živali in ogromno ur v sedlu.

Resnici na ljubo, 10 urni tečaj v šoli jahanja ne pomeni nič. No, skoraj nič. To zgolj pomeni, da si jahanje morda malce od bližje »povohal« in dobil osnovni občutek za to, kaj jahanje je in kako poteka. Čeprav večinoma velja prepričanje, da je človek po 10 urah v jahalni šoli sposoben varno samostojno jahati in hoditi s konjem na teren, temu niti približno ni tako.

Žal smo ljudje precej nepotrpežljivi in pričakujemo, da bomo po nekaj urah učenja jahanja ogromno znali. Nekateri gredo celo tako daleč, da po nekaj urah že na Bolhi iščejo konja za nakup. Pa to ni najbolj pametno. Pri jahanju in konjih nič ne gre hitro ali po bližnjicah. Ne smemo prehitevati ne pri učenju in ne pri delu s konji, sploh pa ne pri nakupu konja.

Jahanje terja veliko časa in truda

Nikakor te nočem strašiti, ampak bi te rada le pripravila oziroma ti dala nekaj stvari v razmislek, preden se odločiš za učenje jahanja.

Če se nameravaš resno lotiti jahanja, potem si moraš za to vzeti dovolj časa. Enkrat na 14 dni ali enkrat na mesec ni dovolj, saj od ene do druge ure pozabiš vse, česar si se naučil. Za resno jahanje si moraš čas vzeti vsaj dvakrat do trikrat na teden, po približno uro in pol.

Jahanje se ne začne v sedlu, ampak že veliko prej. Začne se že s tem, ko pripelješ konja iz izpusta, ga skrtačiš, pregledaš in pripraviš na uro jahanja. Poleg tega konja niti ne smeš jahati po nekaj ur skupaj. Dovolj je 45 minut do 1 ura naenkrat. Ko končaš z jahanjem ali učenjem jahanja, je treba konja še ohladiti, ga razsedlati in vrniti v izpust.

Kdor jahanje in konja jemlje zelo resno, bo na uro jahanja prišel prej, nekaj časa preživel s konjem v izpustu ali v boksu, mu kaj prijaznega povedal, morda povadil kakšno vajo, potem pa ga odpeljal nazaj v izpust in ga tudi nekaj časa opazoval.

Šola jahanja ni poceni 

Jahanje stane. Stane pa zato, ker ne konj ne njegova oprema in ne njegova oskrba niso zastonj.

Nekaj stane že nakup konja, ampak to je šele začetek. Dober, zdrav, nepoškodovan, ujahan in primerno vzgojen konj stane od cca 2000 EUR in več (zgornja meja je lahko tudi 100.000 ali 600.000 eur, vendar ostaniva nekje v mejah normale).

Dobro. Konja zdaj imamo. Treba mu je kupiti še opremo, sedlo, uzdo, krtače, oglavko, povodce, glavnike in vse ostalo, kar potrebujemo za jahanje in oskrbo konja. Mimogrede, dobro sedlo stane vsaj 1.500 EUR, tista res dobra pa tudi 3.000 EUR in več.

Tudi jahač mora imeti primerno opremo, jahalne škornje/čevlje, čelado in jahalne hlače. Konja je treba tudi nekje imeti in če nimaš kmetije, ga imamo ponavadi v hlevu, kjer nudijo oskrbo konj. K temu je treba prišteti še redno in vso potrebno veterinarsko oskrbo.

Za konje gre tudi veliko časa, vsaj nekajkrat na teden je potrebno z njim preživeti vsaj uro ali dve, med jahanjem, nego in oskrbo, za učenje novih nalog, lahko tudi samo za opazovanje ali kratek sprehod na povodcu.

Če torej vzameva najnižje postavke, konj stane 300 do 400 EUR na mesec in vsaj 6 do 8 ur na teden, ki jih moraš vložiti v delo z njim. Če nameravaš tekmovati, pomnoži vse postavke z najmanj dva ali tri.

Četudi (še) ne nameravaš imeti konja, ampak se nameravaš le vpisati v šolo jahanja, pričakuj stroške, tako časovne kot tudi denarne. Konje, na katerih se boš učil jahati, je potrebno ravno tako najprej kupiti in jim priskrbeti primerno opremo. Vsak dan jih je potrebno hraniti, jim čistiti bokse, jih trenirati, kovati in jim nuditi veterinarsko oskrbo. V eni uri jahanja sta torej združena vsa skrb in delo za konja, na katerem sediš, zato ob stroških, ki so našteti zgoraj, ura jahanja ne more biti prav poceni.

Padci in poškodbe so del jahanja

Kdor misli, da se bo naučil dobro jahati in pri tem ne bo nikoli padel s konja, se krepko moti.

Padci so tudi pri učenju jahanja so del tega športa. Edina razlika je v tem, da so nekateri padci manj, drugi pa bolj boleči. Za veliko večino padcev smo pri (dobro vzgojenih in socializiranih konjih) običajno krivi jahači sami. Le redko je za padec kriv konj. Bodisi smo premalo pozorni. Lahko slabo sedimo v sedlu ali pa nimamo dovolj ravnotežja. Lahko nas konj tudi preseneti.

Ne glede na vse to, se lahko padec zgodi kjerkoli in kadarkoli. Na to moraš biti pripravljen in moraš padce sprejeti kot del jahanja. Če tega ne zmoreš, boš težko jahal.

Padci pa niso vse, kar se ti lahko zgodi pri jahanju in delu s konji. Še tako dobro vzgojen in miren konj ti lahko ponesreči stopi na nogo. Lahko te tudi nenamerno brcne ali stisne v steno boksa. In spet v večini primerov ni kriv konj, ampak smo ponavadi krivi sami, ker nismo upoštevali varnostnih pravil oziroma smo konja prestrašili ali narobe ravnali z njim.

 

Namesto zaključka

Jahanje ni enostavno, ni ravno poceni, še najmanj pa gre na hitro. Če si pripravljen na nekaj let vaje, potem preveri našo šolo jahanja in se vpiši.

Če pa si pri katerikoli od zgoraj napisanih postal in začel razmišljati, potem morda tvoj čas za učenje jahanja še ni dozorel. Morda celo jahanje sploh ni zate. Pa s tem ni prav nič narobe. Pač nismo vsi za vse 🙂