Naši konji na polno uživajo v toplejših dnevih, vsak dan so od jutra do večera zunaj in fina posledica tega je, da se je drastično zmanjšala poraba žaganja. Še boljše pa je, da imamo skoraj pol manj dela kot med polarnim mrazom, ko smo morali bokse čistiti po dvakrat na dan.

Tudi »ločevanje odpadkov« že kar nekaj časa ni več potrebno (kaj točno je to, lahko prebereš tukaj), jutranje temperature so prav znosne in celo pride dan, ko lahko že delamo brez rokavic 🙂 Prava bogatija, vam rečem.

Kot kaže, se je iz zimskega spanja zbudila tudi naša ponika Naja in videti je, da so ji možgančki na polno »zalaufali«. Čeprav je najmanjši konjiček pri nas, se mi zdi, da je najpametnejša od vseh naših konj. Klemen bo najbrž odločno protestiral, da je Santa sigurno za kanček pametnejši, ampak po mojem ga Naja vseeno »nadmudri«.

No, pa tudi če ni najpametnejša, je zagotovo najbolj nabrita. In z nabritostjo se daleč pride, četudi si samo majhen poni 🙂

Ne samo, da se je ponika že pred več kot enim letom naučila odpirati vrata svojega izpusta proti travniku (kajpak, tam je vendar glavna nagrada), te dni je tudi pogruntala, kako lahko tudi brez odprtih vrat pobegne iz izpusta.

Torej, po novem imamo v Konjeniškem klubu Grič mojstrico pobegov!

Stvar še zdaleč ni enostavna, čeprav je slišati silno zabavna. Že ko se Naja zjutraj zbudi, ji začnejo po glavi rojiti ubežniške misli. Medtem ko pijem kavo, jo točno vidim, kdaj se ji porodi ideja, da bi šla malo travnik. Dobi malo našpičen pogled, teka po izpustu, otepa z glavo in se prav razjezi, ko ugotovi, da ne more ven.

Z največjim veseljem pa izkoristi trenutke, ko ji obrneš hrbet ali samo malo odvrneš oči. V sekundi naredi »zviz« in Naja je na drugi strani ograje. Natančno ve, da ga je polomila, zato šiba kot ji le dajo njene kratke nožice. Čeprav so kratke, jo nesejo kot vihar in in preden dobro dojameš, že bliskovito steče pod trakovi, mimo vseh ostalih konj na travnik.

Jasno, takrat imaš v rokah ponavadi polno karjolo pravkar pobranih fig ali katerega izmed velikih konj, tako da lahko samo nemočno opazuješ njen podvig.

Ko ti končno uspe sprazniti roke in jo korakaš iskat, navihana konjička to seveda takoj začuti, našpiči ušesa, te bistro pogleda (kaj si pri tem misli, raje ne vem) in začne švrkati naokoli. Zviz v izpust od Valera. Prideš že skoraj nje, pa ti zvizne k Montiju. Pa potem k Santi, spet naokrog in nazaj na travnik. Na… pa ujemi našpičenega ponija, če ga lahko.

Lov na Najo se ponavadi konča z enim zelo upehanim primerkom človeške sorte in enim močno užaljenim ponijem, ki vsak s svojo mulo korakata nazaj v izpust.

Poleg rahlo skrhanih odnosov med ljudmi in ubežniškim ponijem, je Naja ta teden zaradi svojih manevrov skoraj ostala tudi brez večerje.

Zaradi najmanj petih pobegov v istem popoldnevu jo je Karin zaprla v boks, da si ne bi ponika slučajno izmislila kakšnih nočnih izletov po naši dolinici.

Revica uboga pa je tako majhna, da se je s hodnika praktično ne vidi in sploh nisem vedela, da je v boksu (ponavadi je zunaj, z drugimi poniji). Tako sem Montiju, Santi in Valeru zvečer nanosila svoj kup sena in modeli so kmalu tako blaženo mleli, da se je vse treslo.

Ko sem že skoraj zaprla vrata hleva za nočni počitek, pa je v boksu ob Valeru nekaj zaropotalo in skozi rešetke je pogledal mali konjski nos. Šele takrat sem sploh opazila, da je Naja v hlevu! Še dobro, da se je pokazala, saj bi jo skoraj pustila brez večerje…

 

Ponika Naja je z nami pogosto tudi na praznovanju rostnih dni s konji. Klikni in preveri programe.