V hlevu res ni nikoli dolgčas. Celo takrat ne, ko ni strank in ko ni jahanja. Vedno se najde kakšna “zabavna” aktivnost, ki poskrbi, da nekaj ur v dnevu mine kot bi mignil.

Konji in ljudje se znamo pri nas dobro pozabavati, seveda vsak po svoje 🙂

Pončki Ananas, Naja in Spirit so se ta vikend na primer kratkočasili na zasneženem pašniku. Ker jahanja zaradi snega ni, poniji tako večinoma postopajo naokoli, meljejo seno in dremajo. Zaradi tega so v rit “dobili mravlje” in včasih prav noro poskakujejo po izpustu, da bi pokurili vso energijo, ki se jim je nabrala.

No, da bi se znebili teh “mravelj v riti”, smo jih spustili na pašnik, kjer so se fino zritali, malo znoreli, povaljali kot pritiče vsakemu pravemu konju, potem pa so se takoj lotili šopov trave, ki gledajo izpod snega. Ja, reveži lačni, no 🙂 Kot da že cel dan ne bi jedli 🙂

Ta veliki konji, Monti, Santa in Valero te dni svoje mravlje iz riti mečejo v maneži. Santa se, proti pričakovanjem, niti ne razmetava kaj dosti. Raje skrbno prevoha vse, kar vidi in opazuje, kaj se dogaja.

Monti pa se začne igrati, takoj ko stopi v manežo. Dirka naokoli, poskakuje in se vrti kot največji otrok. Kot pribit obstane le takrat, ko na mojih rokah opazi rokavice. Čeprav zima traja že kar nekaj časa, mu te rokavice nikakor ne gredo “v lajšte” in se jih ne more navaditi. Po mojem potihem pričakuje, da bodo zagotovo en dan “napadle”, zato je pripravljen na beg vsakič, ko jih vidi 🙂

Valero se običajno kratkočasi s Spiritom. Njegova najljubša zabava je, da se stegne čez ograjo v Spiritov izpust, ga prime za oglavko ter vlači gor in dol.  Naja se seveda pametno umakne, Spirit pa to vlačenje začuda dokaj mirno prenaša in mu na kraj pameti ne pride, da bi se umaknil. Malo ga imam na sumu, da hudo uživa v tem cukanju 🙂

Tačas, ko se naši veliki štirinožci zabavajo po konjsko, se mi, konjski ljudje, zabavamo nedaleč stran. Ampak povsem drugače. Ta vikend smo se recimo dodobra razgibali s tem, da smo konjičem pripeljali okoli 100 bal novega sena in jih zmetali v senik, da bo imela gospoda do pomladi kaj jesti.

Druga stvar, s katero smo se intenzivno “zabavali”, pa so bile primrznjene fige. Dolgotrajni mraz, ki nikakor noče popustiti, jih je dodobra prikoval na tla, zato sva se morali z Uršo lotiti “ločevanja odpadkov”. Seveda govorim o tem, da sva zmrznjene fige ločevali od zmrznjenih tal. Ni bilo prav simpl, vam rečem.

Ena od naju je “gnala” težke vile, s katerimi je primrznjene fige z brutalno silo odsekala od tal, druga pa je tako rešene “zmrznjenčke” nalagala v karjolo in jih vozila na gnojišče. Čeprav zmrznjene, imajo te fige še vedno svojo težo, zato sva se pri tem dodobra upehali. Ma kaj upehali, prav vroče nama je bilo.

Po kaki uri sva vse fige uspešno ločili od tal in moram reči, da so izpusti zdaj spet prav čedni.

Na žalost pa smo danes zaradi neustavljive konjske prebave na istem, tako da greva spet ločevat odpadke 🙂