Ko smo nekako preživeli vso novoletno pokajado, mimogrede, če naslednje leto ukinejo vse petarde, ne bom imela nič proti, nas je zadel polarni mraz. Pa to ni samo nek izraz, s katerim meteorologi označujejo mraz, ki vdre k nam s polarnega kroga. Ne, tule v našem hlevu se resnično počutimo kot na Antarktiki.

Izredne razmere se začnejo že pred odhodom v hlev, saj se moramo napraviti kot da se šemimo v polarne medvede. Najmanj dva para hlač, dva puloverja in še bunda. Brez rokavic ti roke primrznejo na vile, še preden v karjolo vržeš prve fige, brez kape pa ti nevarnost ozeblin grozi že na poti do hleva. Tista ura in pol jutranjega dela v hlevu je pravi test vzdržljivosti in po mojem bi bil Bear Grylls ponosen na nas 🙂

Po drugi strani pa se naši konji niti malo ne zavedajo, kako zoprna je njihova oskrba v tem mrazu. S figami niti najmanj ne šparajo, ampak hudič je, da ti njihovi pridelki že čez nekaj ur tako močno primrznejo na tla, da jih moramo konec dneva dobesedno zbijati s tal s kovinsko palico.

Če boste po izpustu od ponijev opazili majhne rjave kupčke … to so njihove fige, ki so tako močno primrznile na tla, da bodo morale tam počakati do prve odjuge ali celo do pomladi.

Naja vsako jutro nekje najde kak kos ledu in se vsa srečna igra z njim, kot da je dobila sladoled 🙂 Eh… takrat si zaželim, da bi bila tudi jaz poni.

V vsem tem mrazu je samo eno mesto toplo. To je Spiritov vrat, ki je pokrit s tako debelo grivo, da je spodaj pravo poletje. Ker je ta naš islandček še hudo crkljiv, se seveda med kidanjem fig vedno pride malo pobožat. In takrat doživim kratke trenutke blaženosti, saj si lahko vsaj malo pogrejem roke 🙂

Ni videti, da bi ponije mraz pretirano motil, če le imajo dovolj sena. Čeprav imajo vsak svojo  “kočo”, kjer so na varnem pred vetrom in snegom, so raje kar zunaj. Ravno danes se je Spirit mirno ulegel na tla, se dodobra razkomotil in mimogrede oddrnjohal eno kitico.

Zdi se mi, da je Ananasu malo dolgčas, saj si je našel čisto posebno zabavo. Nekako je zbezal Montijev čeber za vodo v svoj izpust, potem pa ga do nezavesti vlačil gor in dol in pri tem neznansko užival.

Na koncu sem morala dol in mu na njegovo žalost novo pridobljeno igračo vzeti izpred nosa in jo spraviti na varno, ker bi Monti sicer lahko ostal brez svojega čebra za vodo. Ananasovo navdušenje gre namreč ponavadi tako daleč, da te svoje “igrače” povsem uniči. Mogoče bi lahko Klemnu predlagala, da mu kupimo eno žogo 🙂

Santa, Monti in Valero so po drugi strani kot graščaki v svojem gradu. Le malo manj raztegujejo noge, ker so zaradi hudega mraza v hlevu. Pa mislite, da zaradi tega kaj manj figajo? Kje pa!

V hlevu je sicer kar toplo… ja, ena cela stopinja nad ničlo, celo razkošje. Sicer jim pa ni hudega. Dobro so zadekani v hlevu, in to dobesedno, saj smo na vrata namestili debelo deko za dodatno izolacijo. Pa še radiatorček imajo.

To in njihova toplota pripomorejo, da nam voda v hlevu (še) ni zmrznila. Ker ko bo, bo huda “štala”.