Zgodba o malem poniju

 

poniNekoč se je rodil majhen poni. Kot vsak konjski otroček je veselo tekal po travniku, gledal metuljčke, ki so mu sedali na nos, nagajal mami in se od nje učil vseh stvari, ki jih v življenju potrebuje vsak resen konj: kje najti najslajšo travo, kdaj piti vodo, kako se popraskati po ušesu, pred čim pobegniti na varno…

Ljudje so se mu zdeli čisto prijazni. Včasih je prišel do ograje svojega pašnika in radovedno povohljal naključne obiskovalce, ki so ga poskušali pobožati. Ne tako redko mu je kdo ponudil podolgovato oranžno reč, ki je bila sicer videti sila čudna, ampak bila pa je tako booožansko dobra 🙂

Mama ga je sicer vsake toliko “čofnila” okoli ušeš, kadar pa je bil res poreden, ga je pošteno pocukala za grivo. Z mamo ni šale, je sčasoma ugotovil mali poni… in tudi z drugimi konji ne. Eden izmed velikih konj ga je enkrat pošteno brcnil v zadnjo plat, ker mu je preveč nagajal. Mali poni je hitro razumel, da mora biti okoli mame in drugih konj priden, drugače ga bodo “čofnili”, zato je bil kmalu najbolj priden konjiček na svetu.

Gospodarji so se poniju samo smejali

Pri gospodarjih pa je bila zgodba povsem drugačna. Gospodarji so se smejali njegovi norčavosti, ker je bil tak “cuker”. Včasih jih je za hec po otroško brcnil ali pa ugriznil, ker pa njegova kopitka in zobki niso naredili nobene škode, so se vsi samo smejali.

Vsaki neumnosti, ki jo je naredil, so se vedno samo smejali. In mali poni je ugotovil, da lahko z ljudmi dela, kar hoče in kadar hoče. Nihče ga ni nikoli kregal, nihče ga ni nikoli “čofnil” in mali poni je zrastel v odraslega ponija in velikega nagajivca.

Jedel je z gospodarjevega vrta, seveda najbolj slastno solato in večkrat je izkopal veliko luknjo, ker je iskal še kaj slajšega. Če mu kaj ni bilo prav, je pomuznil ušesa po sebi in vsi so se ga ustrašili. Otroke je ponavadi najraje brcnil, jih ugriznil, vrgel s hrbta, kadar so ga poskušali zajahati ali ušpičil kakšno drugo neumnost, da jih je le lahko prestrašil.

Kmalu si nihče ni več upal v njegovo bližino. Nihče ga ni čistil, nihče se ni več ukvarjal z njim. Ker je bil tako poreden, so ga raje zaprli v hlev, kjer je bil čisto sam. Nihče ga ni očistil ali počesal, zato je bil silno umazan. Dlaka se mu je sprijela v blatne kepe in griva mu je neurejeno visela z vratu.

Na svežem zraku ni bil več skoraj nikoli. Prve dni je še klical prijatelje, vendar ni nihče nikoli prišel. Minevali so dnevi in poni je nehal klicati. Le povesil je glavo in otožno postaval po hlevu.

Na koncu je samo zasedal prostor

poniNekoč je slišal gospodarja reči, da mu samo zaseda prostor in in da ga bo prodal. Čez nekaj dni so ponija pripeljali iz hleva. Mežikal je v pomladno sonce, zunaj je bilo vse je bilo zeleno in dišalo je po sveži travi.  Pred hlevom je bila neznana teta, ki se je pogovarjala z gospodarjem.

Poni sicer ni razumel, kaj sta se pogovarjala, ampak teta se je očitno odločila, da bo šel živet k njej, saj ga je naložila na prikolico in odpeljala. Ko sta prispela, je bilo toliko novega, da je poni samo stal in gledal. S pašnika so ga pozdravili drugi konji. Glasno jim je zarezgetal v pozdrav.

Zjutraj je navsezgodaj prišla teta in mu nasula sena. Poni je vse pojedel, potem pa se postavil v kot, kot je bil navajen. Ampak teta se je kmalu vrnila, ga odpeljala ven in ga pripela na neko dolgo vrvico. Poni je najprej malo vohljal, potem pa stekel, kot že dolgo ne. Tekel je kolikor so mu dale njegove kratke noge, najprej hitro, potem počasi pa spet hitro, dokler mu ni skoraj zmanjkalo sape.

Teta se je najprej smejala, potem pa se je zresnila in mu začela z mirnim glasom prigovarjati. Poni je sploh ni poslušal. Malce si je spočil, potem pa spet tekal, koliko mu je dala duša.

Teta je potrpežljivo počakala, da se res dodobra natekel, potem pa sta odšla nazaj v hlev. Dobil je pošteno malico, popoldne pa se je vrnila in spet sta ponovila tisto vajo z vrvico.

Tokrat je tekel malo manj, saj je bil že malo utrujen. Ko je tekel hitro, teta ni rekla nič. Ko je tekel bolj počasi, mu je prigovarjala, da je priden. In poni je na koncu vaje dobil korenček, ker je bil tako priden.

Tako so poniju minevali dnevi v novem domu. Vsak dan sta s teto delala vaje, tekala na vrvici, po dobro opravljeni vaji pa je vedno dobil korenček. Kmalu je smel tudi na travnik z drugimi konji, kjer se je z njimi družil in pogovarjal. In koliko jim je imel za povedati. Skupaj so se valjali po travi, jedli do onemoglosti in se po konjsko zabavali.

Pri teti ni bilo več dolgčas

poniČez nekaj tednov se je poniju glava kar zbistrila od vsega lepega. Nič več ni bilo dolgčas. Vsak dan se je zgodilo kaj novega, vsak dan so ga počesali in pošteno skrtačili. Zvečer se je po vajah in druženju s konjskimi prijatelji veselo vračal v hlev, saj je vedel, da ga tam čaka naročaj sena in pošten počitek.

Teta mu je čez nekaj časa predstavila še neko novo, čudno reč. Sedlo, je rekla temu. Najprej jo je nezaupljivo gledal in se raje obrnil stran. Ker pa mu je teta, ki ji je zdaj že zaupal, prijazno prigovarjala, jo je le povohal. Potem jo je previdno pogledal z leve in desne. Čudna reč ni skočila vanj, ni se premaknila, samo tam je bila. In tako sta se teta in poni s to čudno rečjo igrala nekaj dni. Poni jo je vedno najprej povohal in si jo previdno ogledal z vseh strani.

Čez čas jo je samo še bežno pogledal. Povsem se je je navadil. Potem pa se je zgodilo spet nekaj novega. Teta mu je to čudno reč nežno položila na hrbet. Poni je počasi obrnil glavo in jo spet povohal. Aha, to je ta ista reč, si je mislil, saj jo že poznam.

Teta je reč hitro vzela dol. Le toliko mu jo je dala gor, da jo je začutil in sploh ni pomislil, da bi protestiral. Poglej no. Saj tole je pa ok. Naslednji dan jo je imel malo dlje na hrbtu. Po nekaj dneh igre s to čudno rečjo je poni pogledal teto in ji z očmi povedal, da je v redu. Da razume, kaj je to in da bo priden.

Poni spozna otroke in postane pravi konj

Kmalu se je navadil na vrvici teči s sedlom. Saj je bilo vendar čisto lahko in zaradi nekajmesečnih vaj z vrvcio so se mu razvile močne mišice. Čez nekaj časa, ko je dobil še več mišic, so prišli na obisk otroci. Poni jih je radovedno gledal.

Otroci so z njim delali lepo. Res da so bili malce nerodni in ga včasih niso najbolje počesali, vendar jim poni ni zameril.

Tudi jahali so ga. Ampak je bilo čisto v redu. Nikoli ga ni bolel hrbet in vedno so pravi čas nehali. In prišlo je še več otrok in prav noben ni bil pretežak. Seveda ne, saj je imel poni zaradi vseh vaj na vrvici močne mišice in je otroke z lahkoto nosil.

Teta mu tudi nikoli ni pustila, da bi jo ugriznil ali brcnil. O, saj je poskušal, ampak je teta vedno našla nek trik, da ga je prinesla naokrog. Čez čas je ugotovil, da ga teta posluša in upošteva. Končno se je nekega večera domislil, da v resnici sploh nima razloga, da bi jo brcal in grizel, saj ga teta čisto dobro razume.

Pri njej ni bil nikoli utrujen. Nikoli ga niso bolele noge. Teta ga ni puščala samega, ampak je bil ves čas v družbi svojih vrstnikov.

In poni se je začel spreminjati. Ni grizel. Ni brcal. Ni več metal otrok s sebe. Počasi se je začel veseliti tistih dni, ko je zaslišal otroške vriske in ni več postal slabe volje ko jih je zaslišal. Stal je mirno in pustil, da so ga otroci česali, krtačili, mu čistili kopita, grivo, … in naš poni je sčasoma postal pravi konj, po duši in srcu, čeprav v majhnem telesu.


Zgodba govori o mnogih ponijih, ki jih ljudje narobe razumemo. Samo zato, ker so majhni, jim pustimo preveč ali pa z njimi narobe ravnamo. Poniji ne vedo, da so majhni. To vemo samo ljudje in zato z njimi ravnamo kot s hišnimi ljubljenčki. In vendar so poniji, čeprav majhni, po srcu pravi konji, zato moramo z njimi delati kot z vsakim konjem.

 

 

Če želiš bolje spoznati konje, se vpiši v konjeniški krožek. Vse o krožku najdeš tukaj.

 

 

Mojca Pušlar

Leave Comment

12.9.2020 - nova sezona konjeniškega krožkaVeč o krožku
+